Dvajset let

Dvajset let je trajalo najino prijateljstvo. Dvajset let polnih smeha, resnih pogovorov, skupnih počitnic, vsakodnevnih telefoniranj, skupanih dobrih in slabih trenutkov, včasih pa tudi solza in prepirov. Dvajset let se je danes končalo. Kot strela iz jasnega je vame udarila njena odločitev, da najinega prijateljstva ne želi več. Da se ob meni ne počuti več dobro, da z mano ne more več govoriti, da nikoli ne bi postali prijateljici, če bi se spoznali šele na fakulteti in ne kot otroka. Da sva si preveč različni, da bi lahko še naprej prijateljevali in da ona nima več energije za najino prijateljstvo. Še prejšni večer sva se normalno pogovarjali in se šalili, danes pa je iz mojega stanovanja vzela svoje stvari in mi je vrnila ključe. Boli. Tako boli, da bi kričala od bolečine. Vedno so mi govorili, da fantje pridejo in grejo, prijatelji pa ostanejo. Prvi del že drži, drugi pa očitno ne. Prijateljica, ki me je spremljala dvajset let mi je danes obrnila hrbet in je šla. Žalostna sem!

Mrtvo upanje

Ko je zunaj tako hladno, belo in vse mrtvo, tudi v sebi začutim hlad in otopelost. Sončni žarki so redki in kratkotrajni, mraz mi zleze v kosti in ne popusti niti v topli postelji. Vsa narava je ukleščena v kruti primež snega in nikjer ni nobene barve. Vse je siva belina, ki sega v globino duše in mi jo zamegli. Ni sreče, ni veselja, ni radosti. Le žalost, obup in praznina. Brezizhodno mirovanje, ki je samemu sebi namen. Vsak dan se mi zdi kot večna smrt, ki kljub temu, da je tu, noče priti pome in me zazibati v večni sen. Ne zmorem več živeti in upati. Upanje je jalova reč. Leta in leta upaš, se trudiš in si želiš. Rezultati so vedno isti. Žalost, nesreča, osamljenost, bolečina in upanje. Ne zmorem več upati, ker se upanje ne glede na vloženo količino truda, nikoli ne izpolni. Želje so le ironija življenja, ki mi kaže, da si nekaj lahko še tako zelo želim in se trudim, vedno bo ostalo le pri željah. Upanje je le iluzija, ki ti jo da usoda, da imaš lažni občutek moči nad življenjem. Pravzaprav ničesar ni. Ne upanja ne želja ne truda ne bolečine ne nesreče ne življenja ne smrti. Vse kar je, je iluzija. Vsi smo poskusni zajčki na katerih se preizkuša koliko česa lahko prenesemo. Jaz ... Jaz ne morem prenesti niti trohice tega kar mi je namenjeno več in moje upanje na kaj boljšega je mrtvo, jaz pa umiram skupaj z njim.

Človeška zloba

Sem hotela na dolgo in široko pisat o človeški zlobi in o tem, kako nekateri v naši organizaciji skušajo narediti vse, da bi jo uničili (izstopiti seveda nočejo). Pa ne bom, ker v tem trenutku ne najdem besed in jih pravzaprav niti niso vredni. Rajši se bom malo poigrala z mačkom in se nasmejala njegovim neumnostim in naredlia par vaj s psom, mu parkrat vrgla igračo in videla kako zadovoljen je s svojim življenjem. In dan bo takoj lepši!

Vem, da danes bo grozen dan

Medtem, ko bolana ležim v postelji, sem brez glasu in moram kljub temu urejati vse za neko mednarodno prireditev, mi je umrla še teta. Pa ne bom tukaj o njej, spomin nanjo je v mojem privatnem, papirnatem, dnevniku dobro shranjen. Vedno, ko umre kdo, ki mi je blizu, takoj po novici o njegovi smrti zapišem par spominov o njem. Ob taki novici vsi spomini oživijo in jih ni težko spaviti na papir. To je moj način, kako se poslovim od ljubljene osebe. Pa pustimo žalostne stvari. Hotela sem napisati, kako je potekal eden od dnevov v prejšnej tednu.

Noč je bila kratka in slaba. Zjutraj me zbudi klic, v katerem izvem, da ostajam v času mednarodne prireditve sama za vse. Dobim sicer na voljo na dan enega človeka, ki pa o stvari pravzaprav ne ve nič, jaz pa ga v tako kratkem času tudi ne morem naučiti. ne vem na koga sem bila najbolj jezna, na tistega, ki mi je ljudi vzel, na tiste, ki so se pustili vzeti ali na koga tretjega. Ne bi ostala sama, če ne bi imela tista, ki poleg mene tudi vse ve, drugih obveznost. Morda bi se morala jeziti nanjo? Ne vem. Pa tudi ne vem kako bom zmogla vse sama. Bo že, ne?

Naredim si kavo, zazvoni telefon. Prijateljica pelje mlajšo sestro na urgenco, če sem ji lahko v pomoč? Grem torej od doma in na neki točki ugotovim, da imam odlepljen podplat od čevlja. Fino ... Ko se ne urgenci sklonim, da bi s tal pobrala torbico od prijateljičine sestre - hrrrrsk - pa so se strgale hlače. K sreči tako, da se ne vidi. Ok, bo že. Sedimo torej na urgenci in prijateljica se zagleda v mojo levo nadlahet. Presenečenje od presenečenj - "No Jinx, strgan rokav imaš!" In to ne po šivu, kar tako, sredi rokava zija velika luknja. Še dobro, da je majica skorajda kožne barve, si rečem. Ko pozno popoldne končamo na urgenci, grem z neko drugo prijateljico v lov na nove hlače. Ob približno osmih zvečer začnem smrkat, ob pol devetih kihat in ob devetih ne morem več normalno dihat, ker imam tako zamešen nos. Dejansko sem zbolela v eni uri! Prijateljica, ki je bila z mano, bi rekla, da, če ne bi videla, ne bi verjela, da je to možno. In tako se je končal tale moj čudoviti petek. No, a mi je kdo fouš?

Maček

Pri nas smo imeli vedno pse. Zrasla sem z njimi in ne znam si predstavljati življenja brez psa. Pes je velika obveznost, pa vendar ti vrne ves trud, čas in ljubezen, ki jih vložiš vanj in še več. Mačke po drugi strani pa ... Malce sem se jih bala, ker nisem poznala njihovega obnašanja, malce so se mi zdele hinavske in malce se mi je zdelo, da je človek za njih le odpiralec konzerv. V kakšni zmoti sem živela! Soseda je imela pet mačk in ko je ni bilo sem skrbela zanje. Zanimivo, ko sem jih spoznavala, sem se jih čedalje manj bala. Lahko sem predvidela njihove reakcije, pokazale so, da me imajo dovolj ali da jim kaj ne paše, preden so me opraskale, vesele so me bile, pa ne le zato, ker sem jim dala hrano in očistila wc. In tako sem se odločila, da tudi sama želim deliti svoje stanovanje z mačkom. Moj pes ni problematičen, financ je ravno dovolj še za enega mačka, torej ni ovir. Prijatelji so mi rekli, da sem nora, naj si nikar ne nabavim mačka, ker sem pač človek za psa in me bo maček spravljal ob živce. Dolgo sem razmišljala, a ko sem na spletni strani ZH zagledala svojega sedanjega mačka in sem prebrala kakšen je njegov karakter, me ni bilo mogoče več ustaviti. To je bilo to. Ni druge. Če mi ga bodo zaupali bo moj! Poln samega sebe, ve kaj hoče, mala baraba, prijazen, se razume s psi, ... In zaupali so mi ga.

S psom ni bilo nobenih težav. sicer se ne stiskata eden k drugemu, če ni ravno mraz, vendar pes da lupčka mačku in maček psu buc in sta vse zmenjena. Moja predsoba je pogosto polna vode, ker se mačku zdi fino "prčkat" po sveži vodi in jo polovico spraviti na tla. Okna so dobila mreže, da neraoda mala ne pade ven. Jaz pa sem dobila nekoga, ki me spravlja v smeh. S svojega stojala me dregne s tačko, ko grem mimo. Čaka v zasedi in skoči na psa. Občasno se mu strga in divja po celem stanovanju in se dela, da sem njegov sovražnik. Takrat beži pred mano, se potem skrije v zasedo in me "napade", ko grem mimo. Najboljša igrača je kilska plastična vrečka, ki ji na sredini narediš velik vozel. To prenaša po stanovanjo, si jo skrije za kakšen kos pohištva, on se postavi na drugo stran in čaka. Potem pa skok in zopet je ujel svoj plen. Včasih se mi zdi, da prav rabi, da se mu zaposli možgane. Na kliker sem ga naučila par neumnosti in občutek imam, da je tudi njemu delo s klikerjem v veselje. (mogoče se pa tu kaže moj bolj "pasji" karakter?) Točno ve česa ne sme in kljub temu bo milijonkrat poskusil točno to. In tako se greva kdo je bolj trmast. Ponavadi zmagam jaz. Sposoben je po pol ure in več sedeti pred mano in buljiti vame. Verjetno se je tega naučil od psa, samo da pes bulji v prazno. Zvečer pa se stisne k meni in mi nastavi trebuh za čohanje ter tako glasno prede, da me je včasih kar malo strah, da bodo sosedi poklicali policijo zaradi kršenja javnega reda in miru. Na drugi strani pa se stisne pes in se cartamo. Še vedno si ne bi mogla predstavljati življenja samo z mačkom. Sta pa pes in maček krasen par. Pse je vzgojen in naredi točno tisto kar se mu reče. maček pa v moje življenje prinaša malo kaosa. Je tak kot večni pasji mladič, le da je sobno čist in ne grize čevljev. Zabaven je, ko iz same ihte, da bi ujel perje na palčki pade s kavča. Ko se njegove zelene oči spremenijo v črne, da bi bolje videl plen. Ko se stlači v povsem premajhno škatlo. Ko moker kot miš z ogorčenim mijavkom zbeži iz kadi, ker je bila v njej voda, pa je ni pravočasno opazil in potem še ves večer beži pred mano, kot da sem mu jaz kriva, da je ni opazil.

S psom sva ekipa. Ponosna sem na vse kar sem ga naučila in na vse izpite, ki jih imava. Ponosna sem, da delujeva na področju na katerem delujeva. In srečna sem, ko vidim, da sva s psom povsem usklajena ekipa in da sva navezana eden na drugega, saj le tako lahko opravljava svoje delo. Maček pa je tisti, ki skoraj vsak dan ušpiči kaj takega, da se enostavno moram nasmejati. In tako zvečer zaspim srečna in z nasmehom na ustnicah.

Ljubljanski berači

Kot vsako mesto ima tudi Ljubljana svoje berače. Tisti, ki sedijo pred trgovinami ali v parkih in prosijo za kak kovanec so pravzaprav kar prijetni. Niso vsiljivi, zlasti pa si ne zmišljujejo vsakovrstnih zgodb zakaj denar potebujejo - ve se zakaj. Ampak tisti berači, ki te ustavijo na sredi ceste, tisti pa so nadležni in njihove zgodbe so neverjetne. V okolici mojega doma je par mladih moških, vedno so isti, vendar si ne zapomnijo, da nekatere ljudi ogovorijo skoraj vsak dan in jim vsak dan natvezijo novo zgodbo. Tule le par mojih najljubših: 

V čisti Ljubljanščini: "Sm pršu iz Maribora sm k zdravniku in zdej nimam za vlak nazaj. A maš par evrov?"

"Sem dobil recept, pa moram doplačat, pa sem denarnico pozabil doma. A mi date par evrov?"

"Joj, so mi dali lisice, pa nimam dovolj denarja, a mi lahko date par evrov?"

"Moram pri zdravniku doplačat za pregled, pa nimam denarja, pa moram res nujno k zdravniku, mi date par evrov?"

"A imate par evrov, ker moram prespat v Ljubljani, pa nimam denarja?"

Pa ne gre samo za malde ljudi, da ne bi mislili. Tudi starejši ljudje se spravijo nate. In zopet vedno isti. Nekaterim se je sredi obvoznice ustavil avto, ker je zmanjkalo bencina in zdaj v centru mesta iščejo dobre ljudi, ki bi jim dali za bencin. Jih na obvoznici v avtu čaka cela družina in se jim res mudi nazaj. Nekateri rabijo nujno sredi noči (ob enih zjutraj, ko ravno sparkiram avto v čudežno najdeni parking) prevoz: "Veste sem na berglah, pa ne morem domov, pa rabim prevoz, me lahko prosim peljete v Črnuče?" Gospa je sicer res imela bergle, uporabljala jih pa ni. Bile so bolj modni dodatek, ki se ga nosi v naročju, da se ljudem zasmiliš. Malo je manjkalo, da ji nisem rekla, naj poskusi v sosednji ulici, kjer je dežurna lekarna in ljudje stalno prihajajo in odhajajo in da naj bergle dejansko uporabi, če želi, da bi se ljudem zasmilila, ker je na berglah!

Pa vi, a imate par evrov, veste, sem prišla v Ljubljano v šoping, zdaj moram pa nazaj na Luno in mi je zmanjkalo denarja ...

Še

Danes se je dan začel tako čudovito, da z veseljem rečem še. Še takšnih začetkov dnevov. Še takšnih občutkov. Še takšnih besed.

Po že tako slabo prespani noči, ker sem prejšnji večer nehote prizadela prijateljico (na tem mestu še enkrat oprosti, res nisi bila mišljena ti osebno!), mi na vse zgodaj zjutraj v turobnem deževnem jutru zazvoni telefon. Name se vsuje plaz besed. Neprijaznih besed. Morda celo malce žaljivih besed. Poslušam. Poskušam kaj povedati. Plaz besed se nadaljuje. Moje besede so zamanj. Tvoja glava, tvoj svet, si mislim in le še pritrjujem. Nima smisla. Ko si nekdo do konca vbije v glavo, da ima prav, ga niti buldožer več ne premakne. Hmmmm, morda bi bilo vredno poskusiti s kakšnim velikim letalom, morda bi ga pa to premaknilo ... Komaj odložim, no, pravzaprav odloži moj sogovornik, ker mi nima več kaj povedati, sprovocirati pa se jaz ne pustim, ponovno zazvoni telefon.

"Kaj se dogaja? Si že slišala kakšen cirkus je?" Sem, sem, ... Brez skrbi. In se pol ure pogovarjam o prejšnjem telefonskem pogovoru. Neplodno. A vendar na nek način pomirjujoče. Odložim.

Ko zopet pridem do telefona imam neodgovorjen klic od zgoraj omenjene prijateljice. Ok, končno. Pokličem jo nazaj. Nič. Ne dvigne. Verjetno ima delo, si mislim. In kljub temu se še vedno ne počutim dobro, ker se do sedaj še nisva slišali. Imam neprijeten občutek v želodcu. Res je nisem nikakor želela prizadeti. Hudo in žal mi je.

Mine kakih nekaj minut in telefon zopet zazvoni: "Kaj se dogaja? Si že slišala kakšen cirkus je?" In ponovim vajo z drugim človekom na drugi strani linije. Izvem tudi par stvari, pri katerih se vprašam v katerem filmu sem zdaj? Je to v realnosti sploh možno? Mogoče pa še spim? Ali pa človeška zloba res nima meja?

Vrnem se k delu. Sredi tiskanja pomembnih dokumentov mi zmanjka tinte. Krasno. Kdor misli, da imam doma rezervno tinto se močno moti!

Moje čudovito jutro se je vmes že spremenilo v čudovit popoldan. In zdaj vem čemu živeti - da doživim čimveč takšnih čudovitih juter, pri katerih si lahko le zaželiš, da bi jih bilo še več. Še neprijaznih besed. Še nerazumevanja. Še odkrivanja skritih kotičkov človeške zlobe. Še nesporazumov med prijatelji. Še neprijetnih občutkov. Še življenja. Še ...

Ko ne razumeš več

Včasih se mi zazdi, da ne razumem ničesar več. Tudi danes je tak dan, ko se sprašujem, če ima vse skupaj sploh še kakšen smisel. Zakaj se boriti za nekaj boljšega? Zakaj se boriti proti slabemu, če na koncu ostaneš sam? Če se še tistim ljudem, ki te podpirajo in stojijo za teboj ne zdi priti in izkazati svojega zaupanja in spoštovanja do tvojega truda, ko to najbolj potrebuješ? Res je, vsak se odloča po svoji vesti in nikogar ne moreš v nič prisiliti. Niti ne želim nikogar v nič prisiliti. Bi pa želela razumeti, kako je lahko nekomu tako vseeno? Vem, da ima vsak svoje prioritete. Moje prioritete so vedno bile in bodo podpora prijateljev in družine ter tistih ljudi, ki se trudijo za obče dobro in boljši jutri in šele nato pridem na vrsto jaz. 

Vem, ne morejo vsi biti takšni kot sem jaz in še peščica drugih. Če bi bili, potem na svetu barabam ne bi tako dobro šlo. Ne bi bilo dopustno, da bi ljudje goljufali kjer se le da in morda bi nam bilo med dobrimi ljudmi celo dobro. Ampak tako ni in nikoli ne bo, je le utopija. Svet sestavljajo barabe, potem tisti, ki sicer trdijo, da jim ni vseeno, a tega s svojimi dejanji ne izkažejo in na samem koncu tisti, ki dobro mislijo, dobro delajo in tudi dobro nasrkajo, ker je njihov boj, boj z mlini na veter. Barabe vedno zmagajo in hote ali nehote jim pri tem pomagajo tisti, ki le govorijo in nič ne naredijo.

In če pogledam na drugo stran medalje sem pravzaprav jaz tista zlobna. Tista čarovnica, ki želi barabam uničiti njihov idealni svet. Ki želi govorečim in nedelujočim spremeniti njihov primeren svet v nekega drugačnega, tudi za njih morda boljšega, a kaj ko so spemembe nekaj strašnega in dokler jim je v redu, jih ne zanima, da bi bilo nekomu drugemu morda boljše. J, na drugi strani medalje sem hudobna kača, ki se ji kljub vsemu vsi smejijo, ker vedo, da ne bo nikoli dosegla nobene spremembe, ker so karte že zdavnaj premešane in razdeljene in igra ni poštena. Jaz igram z odprtimi kartami in brez goljufi, druga stran pa dobro ve, koliko asov iz drugih kompletov kart si je pred igro skrila v rokav in z njimi brez sramu igra. Lahko se kartam z njimi, a rezultat je tudi že v naprej znan - izgubi tisti, ki igra pošteno.

Živeli torej temu svetu, ki je kakršen je in se verjetno nikoli ne bo spremenil. Živeli barabam ter živeli govorečim in nedelujočim. In iskrene čestitke - svet je vaš! Lepo, da vam je dobro in da vedno poskrbite le zase! Pa brez skrbi, ta svet se zlepa ne bo spremenil v svet, ki bi bil dober še za koga drugega kot za barabe ter govoreče in nedelujoče. Svet se vrti okoli lastne osi in večina ljudi na njem ga posnema - vrtijo se sami okoli sebe in gledajo le na to, da je njim dobro. Tudi sama bi včasih to rada znala!

Živemu človeku ...

... se vse zgodi. Tudi kaj čisto nič posebnega in vsakdanjega. Ko sem se včeraj odpravljala od doma mi je na hlačah odpadel gumb. Ker se mi je že mudilo, sem se odločila, da si nataknem druge hlače. Vzamem torej prve hlače, ki jih zagledam, jih navlečem nase in za zanke za pas potegnem še malo bolj gor. Hrrrrrrsssk! In so se strgale. Nastala je luknja na šivu hlač. Prav mi je, kaj jih pa tako vlečem za zanke. Samo res nimam časa poiskati še enih čistih hlač in se preobleči. Saj imam zelo dolgo majico in ne bo nihče opazil. Nataknem torej balerinke, se še enkrat ozrem na termometer - aha mraz je, torej zimski plašč. In odidem od doma. Ko že skoraj pridem do avta ugotovim, da ne hodim okoli le s strganimi hlačami ampak tudi v balerinkah in zimskim plaščem s šalom. Fino. Čisto normalno. Upam, da sem komu malce polepšala dan, ko je na cesti videl zmedeno mene, ki očitno že tako zelo komaj čakam toplejše dni, da hodim okoli v poletnih čeveljcih in zimskem plašču in se je nasmejal tej podobi. Aja, če se kdo sprašuje - ni me zeblo v noge, ne ...

Vonj Ljubljana

Obožujem vonj, ki ga ima center Ljubljane po pomladanski nevihti. Vsako mesto ima svoj vonj. Vsak del mesta ima svoj vonj. Veste kako diši center Dunaja julija? Meni diši po sproščenem vzdušju poletnega dne pomešanega z dunajsko aristokracijo in dunajskimi imigranti. Diši mi po različnosti in kljub temu istosti in neskončnem vrvežu turistov. Kar sedela bi na Grabnu, zaprla oči in pustila, da me prepoji občutek vonja. Ljubljana po pomladni nevihti diši sveže. Mirno in spokojno, kot da te želi vprašati, kaj se sploj sekiraš, ne vidiš, da vedno pride nov začetek? Diši, kot da so ti odprte vse poti, kot da je vse možno in kot da se ti bodo uresničile mnoge sanje. Takrat zaprem oči in uživam ta vonj neskončnih možnosti. Uživam ga z vsako celico svojega telesa, ker vem, da bo trajal le par minut, potem pa bodo skupaj z vonjem izginile tudi utopične ideje neskončnih možnosti ...

naraščaj

Včeraj sem bila na kosilu pri starših. Po kosilu smo srkali kavo in kar na enkrat me mama vpraša: "Zakaj pa si ti ne naštimaš enega otroka?" Moja mama bo letos praznovala sedemdesetletnico, očitno si že resno želi vnukov. In jaz sem zagotovo dovolj stara, da bi lahko imela že šoloobvezne otroke. Dolgo sem si otroke želela, a nisem našla pravega partnerja. Vedno sem si govorila, da bom nekje po tridesetem pač z nekom zanosila in bila mati samohranilka. In zdaj, se ne čutim več sposobno imeti otroka. Počutim se preprosto prestaro in preveč neprilagodljivo. Že mnoga leta živim sama, prav 10 let sem delala kot zasebna vzgojiteljica in z otroki, ki sem jih vzgajala imam odlične odnose. Ena deklica je že polnoletna in je krasen človek. Dvanajstletnika sta v začetkih pubertete, kjer pa sta sedemnajstletnika že zdavnaj pristala. Še danes me pogosto potrebujejo starši dvanajstletnega fanta in sedemnajstletne punce. Ponosna sem na to, kar je iz vseh petih otrok nastalo, vsaj del zasluge nosim jaz. Ampak, da bi šla ponovno od začetka? Ne vem ... Morda pa si še premislim, če kdaj spoznam moškega v katerega se zaljubim, on se zaljubi vame in bo najin svet postavljen na glavo. Morda si bi takrat želela tudi otroke. Ampak zdaj? Ta hip? Mati samohranilka? Ne, definitivno ne!

lep sončen dan

Danes je bil res lep dan. In kaj sem počela jaz? Štrikala sem! Kot da ni sonce pozimi že dovolj redko. Še moj pes je bil zgrožen nad mano, da nisva šla kam ven iz mesta z avtom ampak samo naokoli po že dobro znani poti. In potem nazaj štrikat. Sobo je oblivalo sonce, jaz pa sem pletla svoj pulover. Pa še zdi se mi, da ne bo ratal. Saj res ne morem pričakovati, da mi bo uspelo naštrikati spodoben pulover, če še nikoli prej v življenju nisem naštrikala nobenega. Eh, ja. Bom odložila štrikanje in šla rajši delat kaj pomembnejšega. Morda celo kaj povezanega s soncem ...

zakaj?

Velikokrat se vprašam: zakaj? Zakaj ljudje podpiramo tiste ljudi, ki izsiljujejo, goljufajo in mislijo le nase? Zakaj nismo dovolj pogumni, da bi udarili po mizi in rekli ne, dovolj je? Kaj imamo dobrega od takih ljudi, ki mislijo le nase? In ali smo mi sploh kaj boljši, če jih podpiramo? Sploh lahko rečem mi? Bi morda morala govoriti o ednini? Je sploh še kdo razen mene, ki se mu način delovanja družbe ne zdi dober? Sigurno je še kje kdo ... 

Danes sem kot že tolikokrat rekla ne. Rekla ne temu, da v humanitarni organizaciji podpiramo človeka, ki je zdrahar, goljufa, izsiljuje in poskrbi samo za svojo r... Narobe je! V mojem svetu je to narobe! Zakaj mu ostali kimajo? Zakaj tudi ljudlje, ki pravijo, da je tudi za nijh njegovo obnašanje nedopustno, ne rečejo ne? 

Vsak pozna kakšno tako osebo. In nikomur je ne privoščim poznati. Sprašukem vas, zakaj je tako malo ljudi, ki si upajo reči ne taki osebi. Ki si upajo reči ne in nositi posledice, ki jih bo ta ne imel. Zakaj je naša družba tako komot, da se rajši pusti komandirati takšnim osebam, namesto, da bi naredila aktivni korak naprej in bi javno povedala, da tega ne sprejema več? Dvomim, da nas je malo takih, ki se zavedajo nemoralnosti marsikaterih dejanj sočloveka. Koliko nas je takih, ki želimo ravnati etično in tako tudi ravnamo? Ki nosimo posledice za svoja dejanja, ker vemo, da smo odgovorni sami zase. Ki se borimo za našo družbo, da bi postala bolj (manj?) človeška?

Življenje, ki sem si ga izbrala ni lahko. Vsak dan gledam, kako se morala sesuva v prah. Vsak dan gledam, kako uspevajo le tisti, ki znajo goljufati, izsiljevati, groziti in iti preko trupel. In kako jim to dopuščajo tudi ljudje, ki sami ne počnejo ničesar od naštetega. Vendar tudi oni niso boljši. S podpiranjem, ali pa le sprejemanjem, nemoralnosti, so nemoralni tudi oni. Borim se za poštenost. Izgubljam veliko bojev. Nočem popustiti in obupati. Hočem se boriti. Če se boriti neham, so zmagali tisti, ki skrbijo le zase in gredo za svoje dobro preko trupel. In v mojem svetu to ni prav!