V sršenje gnezdo po zmago

Včeraj sem morala ocenjevati in dodeljevati licence sedmim ljudem, za katere vem, da me žive videt ne morejo. Celo pot do dogodka sem si govorila:"Zmoreš!" Strah me je bilo, da ne bom fer. In želela in morala sem biti fer. Sicer sem taka kot oni, taka pa ne želim biti.

Ko sem ocenila prvega kandidata, sem začutila majhno zmago. Bila sem profesionalna, fer in čutila sem željo, da bo kandidat uspešen, pa naj me še tako sovraži in naj mi želi še toliko slabega.

Ko sem ocenila vse kandidate, sem bila tako ponosna nase, kot že dolgo ne. Kajti podala sem se v sršenje gnezdo in se iz njega vrnila z osebno zmago in uvidom, da znam soditi delo neodvisno od osebe, ki ga opravlja. In čisto na koncu, mi je ena kandidatka rekla, da jo je bilo strah, da bom rezala vse po vrsti in da je bila zelo vesela, ko je videla, kako fer sem bila. In to jemljem kot velik kompliment, od nekoga, ki bi me najraje utopil v žlici vode.

Po dolgem času spet tu

Ko po letih spet preberem kaj sem pisala, so obcutki mešani. Kaj vse se je zgodilo in dogajalo. Nekaterih dnevov se živo spominjam. Na druge nisem pomislila že leta. Ni se veliko spremenilo. Le, da si sedaj želim otroka. Ampak še vedno ne kot samohranilka, vsaj poskusiti želim ustvariti družino. Želim si vzgojiti človeka, zaradi katerega bo ta svet lepši in čutim, da sem tega sposobna. Vendar se ne želim spustiti v to brez partnerja, ki pa ga žal ni na vidiku.

Ampak ne travmiram zaradi tega. Živim svoje življenje, delam kar me veseli in upam, da mi bo v življenju dana tudi ljubezen. Do takrat pa uživam v prednostih samskega življenja in živim za vsak dan sproti. Ni mi hudega.