Ljubezen pride ali pa ne

Tega ne pišem, da bi se komu zasmilila. Niti tega ne pišem, ker si želim, da me kdo povabi na zmenek. To pišem zato, ker to želim napisati. Ker želim ubesediti svoje misli in čustva. Morda se bo kdo našel v teh besedah. Morda bo kdo ugotovil, da se nikakor ne more poistovetiti z mano. Meni je oboje prav. Tako, kot imate svoje misli in čutenje tisti, ki tole slučajno berete, tako imam svoja jaz.

O čem sploh govorim? O tem, kako mi pravzaprav ni težko biti samska ali sama. In vendar mi je na trenutke neskončno hudo. Večino časa sem povsem zadovoljna s svojim samskim življenjem. Sama sem svoj gospodar, ni se mi treba nikomur prilagajati, ni mi treba sklepati kompromisov. Delam kar želim in kadar želim. Ni mi hudega. Razen takrat, ko mi je hudo. Ko je vse, kar si želim, to, da bi me moj moški stisnil v objem in mi povedal, da me ima rad in da bo vse v redu. Ja, seveda imam "svoje moške". Vsakega za nekaj in skupaj so tisto, kar si želim v eni osebi.

Nikoli nisem bila nekdo, ki je zadovoljen z manj, kot si želi. Ne bi bilo pošteno ne do mene ne do nekega moškega, če bi se spustila v vezo samo zato, ker si želim nekoga ob sebi. Ne bi bilo pošteno ne do mene ne do nekega moškega, če bi z njim naredila otroka, samo zato, ker si otroka želim. In ne bi bilo pošteno do otroka. Enostavno mi to ne bi bilo dovolj in počutila bi se, kot da nisem zvesta sama sebi, kot da živim v laži.

In zato sem samska. Ker se nisem srečala človeka, ki bi v meni zbudil občutek, da je zanj vredno za seboj pustiti samsko življenje. No, to morda ni čisto res, kar nekaj sem jih srečala, ki so v meni zbudili ta občutek. Ampak čas je pokazal, da vseeno ni bilo vredno. Po vsakem neuspelem poskusu se težje sprostim, zaupam in zaljubim. Na trenutke se mi zdi celo, da se nikoli več ne bom zaljubila. Ne vem. Čas bo prinesel svoje. Vse ima svoje prednosti in slabosti. Tako biti samski kot biti del para. Oboje je lepo. Oboje je na trenutke težko. Samo ena razlika je. Kadar sem bila v zvezi in sem si želela iz nje sem to lahko storila po lastni volji, z zavedanjem vseh posledic. Ko pa sem samska, pa volja ne pomaga kaj dosti. Čustva si ne pustijo ukazovati, sploh ne vzajemna. Ljubezen pride ali pa ne.

V sršenje gnezdo po zmago

Včeraj sem morala ocenjevati in dodeljevati licence sedmim ljudem, za katere vem, da me žive videt ne morejo. Celo pot do dogodka sem si govorila:"Zmoreš!" Strah me je bilo, da ne bom fer. In želela in morala sem biti fer. Sicer sem taka kot oni, taka pa ne želim biti.

Ko sem ocenila prvega kandidata, sem začutila majhno zmago. Bila sem profesionalna, fer in čutila sem željo, da bo kandidat uspešen, pa naj me še tako sovraži in naj mi želi še toliko slabega.

Ko sem ocenila vse kandidate, sem bila tako ponosna nase, kot že dolgo ne. Kajti podala sem se v sršenje gnezdo in se iz njega vrnila z osebno zmago in uvidom, da znam soditi delo neodvisno od osebe, ki ga opravlja. In čisto na koncu, mi je ena kandidatka rekla, da jo je bilo strah, da bom rezala vse po vrsti in da je bila zelo vesela, ko je videla, kako fer sem bila. In to jemljem kot velik kompliment, od nekoga, ki bi me najraje utopil v žlici vode.

Po dolgem času spet tu

Ko po letih spet preberem kaj sem pisala, so obcutki mešani. Kaj vse se je zgodilo in dogajalo. Nekaterih dnevov se živo spominjam. Na druge nisem pomislila že leta. Ni se veliko spremenilo. Le, da si sedaj želim otroka. Ampak še vedno ne kot samohranilka, vsaj poskusiti želim ustvariti družino. Želim si vzgojiti človeka, zaradi katerega bo ta svet lepši in čutim, da sem tega sposobna. Vendar se ne želim spustiti v to brez partnerja, ki pa ga žal ni na vidiku.

Ampak ne travmiram zaradi tega. Živim svoje življenje, delam kar me veseli in upam, da mi bo v življenju dana tudi ljubezen. Do takrat pa uživam v prednostih samskega življenja in živim za vsak dan sproti. Ni mi hudega.