Nesposobnost

Včasih se sprašujem, kako je sploh še možno, da sem živa. Če poslušam svojo mamo, ki jo imam iskreno rada, ugotavljam, da pravzaprav nisem sposobna za preživetje. Ničesar ne znam narediti ali pa vsaj ne narediti prav. Apriorno ne znam poskrbeti sama zase in ne vem kaj je zame dobro. Ne znam se prehranjevati, ne znam pospravljati, ne znam pravilno dati posode v stroj, ne znam prav prati perila, ne znam prav imeti zloženih stvari v hladilniku, ne znam kupovati v pravi trgovini, ne znam rokovati z denarjem, pustim se izkoriščati prijateljem, ne pustim, da mi idioti skačejo po glavi, ne znam poskrbeti za svoje živali, vedno si izbiram napačne moške in napačne prijatelje obeh spolov, ne delam tistega, kar je dela vredno, pijem preveč kave, jem premalo sadja, ne znam se pravilno obleči, glede na vremenske razmere, ne uporabljam pogosto dežnika in sončnih očal, popijem preveč tekočine, ne znam skrbeti za stvari, da bi čim dlje trajale, moja frizura je redko kdaj v redu, imam preveč živali, nimam otrok, imam mačka, preveč gledam televizijo (ki je sploh ne gledam), sodelujem na dobrodelnih licitacijah za živali, v stanovanju imam monstero, v spalnici imam elektronske naprave, poleti berem šund literaturo, knjige berem samo v slovenščini, nemščini, angleščini in srbo-hrvaščini, ne pa tudi v francoščini in latinščini, ko sem na morju, premalo plavam (ne, mama ni z mano na morju), moja torbica je odločno pretežka, ne uporabljam redno kreme za obraz ali roke, tudi losjona za telo ne, s psom se premalo sprehajam (ne, ne živimo skupaj, da bi lahko vedela koliko sva zunaj in kdaj), prepozno hodim spat, prepozno vstajam  in še bi lahko naštevala. Mislim, da je res čudež, da sem še pri življenju in uradno opravilno sposobna ...

Preteklost

Dolgo že nisem pisala. Nekako nisem našla v sebi moči, da bi svoje misli izlila na papir. Papir, ki je že dolgo računalniški ekran. Ko sem se spravila pisati zgodbo, za nek natečaj, je bilo sprva težko. Ne, ni bila globoka osebna izpoved. Bila je preteklost, na trenutke lepa, na trenutke žalostna, predvsem pa moja. Preteklost je zame nekaj zelo konfuznega. Rada se spominjam dogodkov iz življenja, ki je že za mano. In vendar so nekateri teh dogodkov tako težki, da že sam spomin nanje tako hudo zaboli, da se zvijem v krču bolečine. Ja, minilo je. A spomini so še kako živi. Melanholičen občutek dneva moje selitve od staršev. Mešanica veselja in sreče prežeta z vprašanjem, kako sem to takrat sploh zmogla in ali bi to zmogla še danes. Prvi poljub, ki mi na ustnice pričara nasmeh. Ni kaj, tudi poljubljanja se je bilo potrebno naučiti. Nenaden razhod z zaročencem. Zanimivo, boli mnogo manj, kot bi človek pričakoval, čeprav sem takrat mislila, da ne bom preživela. Nepričakovana smrt prijatelja. Ne boli nič manj, kot je pred leti. Solze se nabirajo v očeh, na ustnice se prikrade nasmeh hvaležnosti, da je vsaj nekaj časa bil del mojega življenja. Veliko spominov boli, ampak hvaležna sem, da jh imam.