Medtem, ko bolana ležim v postelji, sem brez glasu in moram kljub temu urejati vse za neko mednarodno prireditev, mi je umrla še teta. Pa ne bom tukaj o njej, spomin nanjo je v mojem privatnem, papirnatem, dnevniku dobro shranjen. Vedno, ko umre kdo, ki mi je blizu, takoj po novici o njegovi smrti zapišem par spominov o njem. Ob taki novici vsi spomini oživijo in jih ni težko spaviti na papir. To je moj način, kako se poslovim od ljubljene osebe. Pa pustimo žalostne stvari. Hotela sem napisati, kako je potekal eden od dnevov v prejšnej tednu.
Noč je bila kratka in slaba. Zjutraj me zbudi klic, v katerem izvem, da ostajam v času mednarodne prireditve sama za vse. Dobim sicer na voljo na dan enega človeka, ki pa o stvari pravzaprav ne ve nič, jaz pa ga v tako kratkem času tudi ne morem naučiti. ne vem na koga sem bila najbolj jezna, na tistega, ki mi je ljudi vzel, na tiste, ki so se pustili vzeti ali na koga tretjega. Ne bi ostala sama, če ne bi imela tista, ki poleg mene tudi vse ve, drugih obveznost. Morda bi se morala jeziti nanjo? Ne vem. Pa tudi ne vem kako bom zmogla vse sama. Bo že, ne?
Naredim si kavo, zazvoni telefon. Prijateljica pelje mlajšo sestro na urgenco, če sem ji lahko v pomoč? Grem torej od doma in na neki točki ugotovim, da imam odlepljen podplat od čevlja. Fino ... Ko se ne urgenci sklonim, da bi s tal pobrala torbico od prijateljičine sestre - hrrrrsk - pa so se strgale hlače. K sreči tako, da se ne vidi. Ok, bo že. Sedimo torej na urgenci in prijateljica se zagleda v mojo levo nadlahet. Presenečenje od presenečenj - "No Jinx, strgan rokav imaš!" In to ne po šivu, kar tako, sredi rokava zija velika luknja. Še dobro, da je majica skorajda kožne barve, si rečem. Ko pozno popoldne končamo na urgenci, grem z neko drugo prijateljico v lov na nove hlače. Ob približno osmih zvečer začnem smrkat, ob pol devetih kihat in ob devetih ne morem več normalno dihat, ker imam tako zamešen nos. Dejansko sem zbolela v eni uri! Prijateljica, ki je bila z mano, bi rekla, da, če ne bi videla, ne bi verjela, da je to možno. In tako se je končal tale moj čudoviti petek. No, a mi je kdo fouš?
