Še

Danes se je dan začel tako čudovito, da z veseljem rečem še. Še takšnih začetkov dnevov. Še takšnih občutkov. Še takšnih besed.

Po že tako slabo prespani noči, ker sem prejšnji večer nehote prizadela prijateljico (na tem mestu še enkrat oprosti, res nisi bila mišljena ti osebno!), mi na vse zgodaj zjutraj v turobnem deževnem jutru zazvoni telefon. Name se vsuje plaz besed. Neprijaznih besed. Morda celo malce žaljivih besed. Poslušam. Poskušam kaj povedati. Plaz besed se nadaljuje. Moje besede so zamanj. Tvoja glava, tvoj svet, si mislim in le še pritrjujem. Nima smisla. Ko si nekdo do konca vbije v glavo, da ima prav, ga niti buldožer več ne premakne. Hmmmm, morda bi bilo vredno poskusiti s kakšnim velikim letalom, morda bi ga pa to premaknilo ... Komaj odložim, no, pravzaprav odloži moj sogovornik, ker mi nima več kaj povedati, sprovocirati pa se jaz ne pustim, ponovno zazvoni telefon.

"Kaj se dogaja? Si že slišala kakšen cirkus je?" Sem, sem, ... Brez skrbi. In se pol ure pogovarjam o prejšnjem telefonskem pogovoru. Neplodno. A vendar na nek način pomirjujoče. Odložim.

Ko zopet pridem do telefona imam neodgovorjen klic od zgoraj omenjene prijateljice. Ok, končno. Pokličem jo nazaj. Nič. Ne dvigne. Verjetno ima delo, si mislim. In kljub temu se še vedno ne počutim dobro, ker se do sedaj še nisva slišali. Imam neprijeten občutek v želodcu. Res je nisem nikakor želela prizadeti. Hudo in žal mi je.

Mine kakih nekaj minut in telefon zopet zazvoni: "Kaj se dogaja? Si že slišala kakšen cirkus je?" In ponovim vajo z drugim človekom na drugi strani linije. Izvem tudi par stvari, pri katerih se vprašam v katerem filmu sem zdaj? Je to v realnosti sploh možno? Mogoče pa še spim? Ali pa človeška zloba res nima meja?

Vrnem se k delu. Sredi tiskanja pomembnih dokumentov mi zmanjka tinte. Krasno. Kdor misli, da imam doma rezervno tinto se močno moti!

Moje čudovito jutro se je vmes že spremenilo v čudovit popoldan. In zdaj vem čemu živeti - da doživim čimveč takšnih čudovitih juter, pri katerih si lahko le zaželiš, da bi jih bilo še več. Še neprijaznih besed. Še nerazumevanja. Še odkrivanja skritih kotičkov človeške zlobe. Še nesporazumov med prijatelji. Še neprijetnih občutkov. Še življenja. Še ...

Ko ne razumeš več

Včasih se mi zazdi, da ne razumem ničesar več. Tudi danes je tak dan, ko se sprašujem, če ima vse skupaj sploh še kakšen smisel. Zakaj se boriti za nekaj boljšega? Zakaj se boriti proti slabemu, če na koncu ostaneš sam? Če se še tistim ljudem, ki te podpirajo in stojijo za teboj ne zdi priti in izkazati svojega zaupanja in spoštovanja do tvojega truda, ko to najbolj potrebuješ? Res je, vsak se odloča po svoji vesti in nikogar ne moreš v nič prisiliti. Niti ne želim nikogar v nič prisiliti. Bi pa želela razumeti, kako je lahko nekomu tako vseeno? Vem, da ima vsak svoje prioritete. Moje prioritete so vedno bile in bodo podpora prijateljev in družine ter tistih ljudi, ki se trudijo za obče dobro in boljši jutri in šele nato pridem na vrsto jaz. 

Vem, ne morejo vsi biti takšni kot sem jaz in še peščica drugih. Če bi bili, potem na svetu barabam ne bi tako dobro šlo. Ne bi bilo dopustno, da bi ljudje goljufali kjer se le da in morda bi nam bilo med dobrimi ljudmi celo dobro. Ampak tako ni in nikoli ne bo, je le utopija. Svet sestavljajo barabe, potem tisti, ki sicer trdijo, da jim ni vseeno, a tega s svojimi dejanji ne izkažejo in na samem koncu tisti, ki dobro mislijo, dobro delajo in tudi dobro nasrkajo, ker je njihov boj, boj z mlini na veter. Barabe vedno zmagajo in hote ali nehote jim pri tem pomagajo tisti, ki le govorijo in nič ne naredijo.

In če pogledam na drugo stran medalje sem pravzaprav jaz tista zlobna. Tista čarovnica, ki želi barabam uničiti njihov idealni svet. Ki želi govorečim in nedelujočim spremeniti njihov primeren svet v nekega drugačnega, tudi za njih morda boljšega, a kaj ko so spemembe nekaj strašnega in dokler jim je v redu, jih ne zanima, da bi bilo nekomu drugemu morda boljše. J, na drugi strani medalje sem hudobna kača, ki se ji kljub vsemu vsi smejijo, ker vedo, da ne bo nikoli dosegla nobene spremembe, ker so karte že zdavnaj premešane in razdeljene in igra ni poštena. Jaz igram z odprtimi kartami in brez goljufi, druga stran pa dobro ve, koliko asov iz drugih kompletov kart si je pred igro skrila v rokav in z njimi brez sramu igra. Lahko se kartam z njimi, a rezultat je tudi že v naprej znan - izgubi tisti, ki igra pošteno.

Živeli torej temu svetu, ki je kakršen je in se verjetno nikoli ne bo spremenil. Živeli barabam ter živeli govorečim in nedelujočim. In iskrene čestitke - svet je vaš! Lepo, da vam je dobro in da vedno poskrbite le zase! Pa brez skrbi, ta svet se zlepa ne bo spremenil v svet, ki bi bil dober še za koga drugega kot za barabe ter govoreče in nedelujoče. Svet se vrti okoli lastne osi in večina ljudi na njem ga posnema - vrtijo se sami okoli sebe in gledajo le na to, da je njim dobro. Tudi sama bi včasih to rada znala!