naraščaj

Včeraj sem bila na kosilu pri starših. Po kosilu smo srkali kavo in kar na enkrat me mama vpraša: "Zakaj pa si ti ne naštimaš enega otroka?" Moja mama bo letos praznovala sedemdesetletnico, očitno si že resno želi vnukov. In jaz sem zagotovo dovolj stara, da bi lahko imela že šoloobvezne otroke. Dolgo sem si otroke želela, a nisem našla pravega partnerja. Vedno sem si govorila, da bom nekje po tridesetem pač z nekom zanosila in bila mati samohranilka. In zdaj, se ne čutim več sposobno imeti otroka. Počutim se preprosto prestaro in preveč neprilagodljivo. Že mnoga leta živim sama, prav 10 let sem delala kot zasebna vzgojiteljica in z otroki, ki sem jih vzgajala imam odlične odnose. Ena deklica je že polnoletna in je krasen človek. Dvanajstletnika sta v začetkih pubertete, kjer pa sta sedemnajstletnika že zdavnaj pristala. Še danes me pogosto potrebujejo starši dvanajstletnega fanta in sedemnajstletne punce. Ponosna sem na to, kar je iz vseh petih otrok nastalo, vsaj del zasluge nosim jaz. Ampak, da bi šla ponovno od začetka? Ne vem ... Morda pa si še premislim, če kdaj spoznam moškega v katerega se zaljubim, on se zaljubi vame in bo najin svet postavljen na glavo. Morda si bi takrat želela tudi otroke. Ampak zdaj? Ta hip? Mati samohranilka? Ne, definitivno ne!

lep sončen dan

Danes je bil res lep dan. In kaj sem počela jaz? Štrikala sem! Kot da ni sonce pozimi že dovolj redko. Še moj pes je bil zgrožen nad mano, da nisva šla kam ven iz mesta z avtom ampak samo naokoli po že dobro znani poti. In potem nazaj štrikat. Sobo je oblivalo sonce, jaz pa sem pletla svoj pulover. Pa še zdi se mi, da ne bo ratal. Saj res ne morem pričakovati, da mi bo uspelo naštrikati spodoben pulover, če še nikoli prej v življenju nisem naštrikala nobenega. Eh, ja. Bom odložila štrikanje in šla rajši delat kaj pomembnejšega. Morda celo kaj povezanega s soncem ...

zakaj?

Velikokrat se vprašam: zakaj? Zakaj ljudje podpiramo tiste ljudi, ki izsiljujejo, goljufajo in mislijo le nase? Zakaj nismo dovolj pogumni, da bi udarili po mizi in rekli ne, dovolj je? Kaj imamo dobrega od takih ljudi, ki mislijo le nase? In ali smo mi sploh kaj boljši, če jih podpiramo? Sploh lahko rečem mi? Bi morda morala govoriti o ednini? Je sploh še kdo razen mene, ki se mu način delovanja družbe ne zdi dober? Sigurno je še kje kdo ... 

Danes sem kot že tolikokrat rekla ne. Rekla ne temu, da v humanitarni organizaciji podpiramo človeka, ki je zdrahar, goljufa, izsiljuje in poskrbi samo za svojo r... Narobe je! V mojem svetu je to narobe! Zakaj mu ostali kimajo? Zakaj tudi ljudlje, ki pravijo, da je tudi za nijh njegovo obnašanje nedopustno, ne rečejo ne? 

Vsak pozna kakšno tako osebo. In nikomur je ne privoščim poznati. Sprašukem vas, zakaj je tako malo ljudi, ki si upajo reči ne taki osebi. Ki si upajo reči ne in nositi posledice, ki jih bo ta ne imel. Zakaj je naša družba tako komot, da se rajši pusti komandirati takšnim osebam, namesto, da bi naredila aktivni korak naprej in bi javno povedala, da tega ne sprejema več? Dvomim, da nas je malo takih, ki se zavedajo nemoralnosti marsikaterih dejanj sočloveka. Koliko nas je takih, ki želimo ravnati etično in tako tudi ravnamo? Ki nosimo posledice za svoja dejanja, ker vemo, da smo odgovorni sami zase. Ki se borimo za našo družbo, da bi postala bolj (manj?) človeška?

Življenje, ki sem si ga izbrala ni lahko. Vsak dan gledam, kako se morala sesuva v prah. Vsak dan gledam, kako uspevajo le tisti, ki znajo goljufati, izsiljevati, groziti in iti preko trupel. In kako jim to dopuščajo tudi ljudje, ki sami ne počnejo ničesar od naštetega. Vendar tudi oni niso boljši. S podpiranjem, ali pa le sprejemanjem, nemoralnosti, so nemoralni tudi oni. Borim se za poštenost. Izgubljam veliko bojev. Nočem popustiti in obupati. Hočem se boriti. Če se boriti neham, so zmagali tisti, ki skrbijo le zase in gredo za svoje dobro preko trupel. In v mojem svetu to ni prav!