Ljubezen pride ali pa ne

Tega ne pišem, da bi se komu zasmilila. Niti tega ne pišem, ker si želim, da me kdo povabi na zmenek. To pišem zato, ker to želim napisati. Ker želim ubesediti svoje misli in čustva. Morda se bo kdo našel v teh besedah. Morda bo kdo ugotovil, da se nikakor ne more poistovetiti z mano. Meni je oboje prav. Tako, kot imate svoje misli in čutenje tisti, ki tole slučajno berete, tako imam svoja jaz.

O čem sploh govorim? O tem, kako mi pravzaprav ni težko biti samska ali sama. In vendar mi je na trenutke neskončno hudo. Večino časa sem povsem zadovoljna s svojim samskim življenjem. Sama sem svoj gospodar, ni se mi treba nikomur prilagajati, ni mi treba sklepati kompromisov. Delam kar želim in kadar želim. Ni mi hudega. Razen takrat, ko mi je hudo. Ko je vse, kar si želim, to, da bi me moj moški stisnil v objem in mi povedal, da me ima rad in da bo vse v redu. Ja, seveda imam "svoje moške". Vsakega za nekaj in skupaj so tisto, kar si želim v eni osebi.

Nikoli nisem bila nekdo, ki je zadovoljen z manj, kot si želi. Ne bi bilo pošteno ne do mene ne do nekega moškega, če bi se spustila v vezo samo zato, ker si želim nekoga ob sebi. Ne bi bilo pošteno ne do mene ne do nekega moškega, če bi z njim naredila otroka, samo zato, ker si otroka želim. In ne bi bilo pošteno do otroka. Enostavno mi to ne bi bilo dovolj in počutila bi se, kot da nisem zvesta sama sebi, kot da živim v laži.

In zato sem samska. Ker se nisem srečala človeka, ki bi v meni zbudil občutek, da je zanj vredno za seboj pustiti samsko življenje. No, to morda ni čisto res, kar nekaj sem jih srečala, ki so v meni zbudili ta občutek. Ampak čas je pokazal, da vseeno ni bilo vredno. Po vsakem neuspelem poskusu se težje sprostim, zaupam in zaljubim. Na trenutke se mi zdi celo, da se nikoli več ne bom zaljubila. Ne vem. Čas bo prinesel svoje. Vse ima svoje prednosti in slabosti. Tako biti samski kot biti del para. Oboje je lepo. Oboje je na trenutke težko. Samo ena razlika je. Kadar sem bila v zvezi in sem si želela iz nje sem to lahko storila po lastni volji, z zavedanjem vseh posledic. Ko pa sem samska, pa volja ne pomaga kaj dosti. Čustva si ne pustijo ukazovati, sploh ne vzajemna. Ljubezen pride ali pa ne.

V sršenje gnezdo po zmago

Včeraj sem morala ocenjevati in dodeljevati licence sedmim ljudem, za katere vem, da me žive videt ne morejo. Celo pot do dogodka sem si govorila:"Zmoreš!" Strah me je bilo, da ne bom fer. In želela in morala sem biti fer. Sicer sem taka kot oni, taka pa ne želim biti.

Ko sem ocenila prvega kandidata, sem začutila majhno zmago. Bila sem profesionalna, fer in čutila sem željo, da bo kandidat uspešen, pa naj me še tako sovraži in naj mi želi še toliko slabega.

Ko sem ocenila vse kandidate, sem bila tako ponosna nase, kot že dolgo ne. Kajti podala sem se v sršenje gnezdo in se iz njega vrnila z osebno zmago in uvidom, da znam soditi delo neodvisno od osebe, ki ga opravlja. In čisto na koncu, mi je ena kandidatka rekla, da jo je bilo strah, da bom rezala vse po vrsti in da je bila zelo vesela, ko je videla, kako fer sem bila. In to jemljem kot velik kompliment, od nekoga, ki bi me najraje utopil v žlici vode.

Po dolgem času spet tu

Ko po letih spet preberem kaj sem pisala, so obcutki mešani. Kaj vse se je zgodilo in dogajalo. Nekaterih dnevov se živo spominjam. Na druge nisem pomislila že leta. Ni se veliko spremenilo. Le, da si sedaj želim otroka. Ampak še vedno ne kot samohranilka, vsaj poskusiti želim ustvariti družino. Želim si vzgojiti človeka, zaradi katerega bo ta svet lepši in čutim, da sem tega sposobna. Vendar se ne želim spustiti v to brez partnerja, ki pa ga žal ni na vidiku.

Ampak ne travmiram zaradi tega. Živim svoje življenje, delam kar me veseli in upam, da mi bo v življenju dana tudi ljubezen. Do takrat pa uživam v prednostih samskega življenja in živim za vsak dan sproti. Ni mi hudega.

Beli maček in šekasta mačka

Moj beli mačkon ima novo prijateljico, lepotičko iz ZH, s čudovitim imenom Ščurk. :)

Nesposobnost

Včasih se sprašujem, kako je sploh še možno, da sem živa. Če poslušam svojo mamo, ki jo imam iskreno rada, ugotavljam, da pravzaprav nisem sposobna za preživetje. Ničesar ne znam narediti ali pa vsaj ne narediti prav. Apriorno ne znam poskrbeti sama zase in ne vem kaj je zame dobro. Ne znam se prehranjevati, ne znam pospravljati, ne znam pravilno dati posode v stroj, ne znam prav prati perila, ne znam prav imeti zloženih stvari v hladilniku, ne znam kupovati v pravi trgovini, ne znam rokovati z denarjem, pustim se izkoriščati prijateljem, ne pustim, da mi idioti skačejo po glavi, ne znam poskrbeti za svoje živali, vedno si izbiram napačne moške in napačne prijatelje obeh spolov, ne delam tistega, kar je dela vredno, pijem preveč kave, jem premalo sadja, ne znam se pravilno obleči, glede na vremenske razmere, ne uporabljam pogosto dežnika in sončnih očal, popijem preveč tekočine, ne znam skrbeti za stvari, da bi čim dlje trajale, moja frizura je redko kdaj v redu, imam preveč živali, nimam otrok, imam mačka, preveč gledam televizijo (ki je sploh ne gledam), sodelujem na dobrodelnih licitacijah za živali, v stanovanju imam monstero, v spalnici imam elektronske naprave, poleti berem šund literaturo, knjige berem samo v slovenščini, nemščini, angleščini in srbo-hrvaščini, ne pa tudi v francoščini in latinščini, ko sem na morju, premalo plavam (ne, mama ni z mano na morju), moja torbica je odločno pretežka, ne uporabljam redno kreme za obraz ali roke, tudi losjona za telo ne, s psom se premalo sprehajam (ne, ne živimo skupaj, da bi lahko vedela koliko sva zunaj in kdaj), prepozno hodim spat, prepozno vstajam  in še bi lahko naštevala. Mislim, da je res čudež, da sem še pri življenju in uradno opravilno sposobna ...

Preteklost

Dolgo že nisem pisala. Nekako nisem našla v sebi moči, da bi svoje misli izlila na papir. Papir, ki je že dolgo računalniški ekran. Ko sem se spravila pisati zgodbo, za nek natečaj, je bilo sprva težko. Ne, ni bila globoka osebna izpoved. Bila je preteklost, na trenutke lepa, na trenutke žalostna, predvsem pa moja. Preteklost je zame nekaj zelo konfuznega. Rada se spominjam dogodkov iz življenja, ki je že za mano. In vendar so nekateri teh dogodkov tako težki, da že sam spomin nanje tako hudo zaboli, da se zvijem v krču bolečine. Ja, minilo je. A spomini so še kako živi. Melanholičen občutek dneva moje selitve od staršev. Mešanica veselja in sreče prežeta z vprašanjem, kako sem to takrat sploh zmogla in ali bi to zmogla še danes. Prvi poljub, ki mi na ustnice pričara nasmeh. Ni kaj, tudi poljubljanja se je bilo potrebno naučiti. Nenaden razhod z zaročencem. Zanimivo, boli mnogo manj, kot bi človek pričakoval, čeprav sem takrat mislila, da ne bom preživela. Nepričakovana smrt prijatelja. Ne boli nič manj, kot je pred leti. Solze se nabirajo v očeh, na ustnice se prikrade nasmeh hvaležnosti, da je vsaj nekaj časa bil del mojega življenja. Veliko spominov boli, ampak hvaležna sem, da jh imam.

minevajo leta

Včeraj je zopet minilo leto in številki moje starosti se je prištela še ena enka. V letu, ki je za mano, sem doživela veliko. Na trenutke tako veliko, da sem mislila, da sploh ne bom zmogla prenesti teže vseh dogodkov. In vendar še stojim. Resda še ne tako vzravnano, kot pred vsem kar se je zgodilo, pa vendar sem na nogah in ne ležim v blatu pod nogami drugih. Solze še pritečejo, zlasti ob takih dnevih, kot je bil včerajšnji. Pa sem vendar dvignila glavo in si rekla; "Danes je tvoj dan, ne joči, rajši poglej naokoli, če so kje srake, ki so te spremljale, ko si si utirala pot na ta svet." Srak sicer nisem našla, sem pa preusmerila pozornost stran od solz. In to je bila moja mala zmaga,