Pri nas smo imeli vedno pse. Zrasla sem z njimi in ne znam si predstavljati življenja brez psa. Pes je velika obveznost, pa vendar ti vrne ves trud, čas in ljubezen, ki jih vložiš vanj in še več. Mačke po drugi strani pa ... Malce sem se jih bala, ker nisem poznala njihovega obnašanja, malce so se mi zdele hinavske in malce se mi je zdelo, da je človek za njih le odpiralec konzerv. V kakšni zmoti sem živela! Soseda je imela pet mačk in ko je ni bilo sem skrbela zanje. Zanimivo, ko sem jih spoznavala, sem se jih čedalje manj bala. Lahko sem predvidela njihove reakcije, pokazale so, da me imajo dovolj ali da jim kaj ne paše, preden so me opraskale, vesele so me bile, pa ne le zato, ker sem jim dala hrano in očistila wc. In tako sem se odločila, da tudi sama želim deliti svoje stanovanje z mačkom. Moj pes ni problematičen, financ je ravno dovolj še za enega mačka, torej ni ovir. Prijatelji so mi rekli, da sem nora, naj si nikar ne nabavim mačka, ker sem pač človek za psa in me bo maček spravljal ob živce. Dolgo sem razmišljala, a ko sem na spletni strani ZH zagledala svojega sedanjega mačka in sem prebrala kakšen je njegov karakter, me ni bilo mogoče več ustaviti. To je bilo to. Ni druge. Če mi ga bodo zaupali bo moj! Poln samega sebe, ve kaj hoče, mala baraba, prijazen, se razume s psi, ... In zaupali so mi ga.
S psom ni bilo nobenih težav. sicer se ne stiskata eden k drugemu, če ni ravno mraz, vendar pes da lupčka mačku in maček psu buc in sta vse zmenjena. Moja predsoba je pogosto polna vode, ker se mačku zdi fino "prčkat" po sveži vodi in jo polovico spraviti na tla. Okna so dobila mreže, da neraoda mala ne pade ven. Jaz pa sem dobila nekoga, ki me spravlja v smeh. S svojega stojala me dregne s tačko, ko grem mimo. Čaka v zasedi in skoči na psa. Občasno se mu strga in divja po celem stanovanju in se dela, da sem njegov sovražnik. Takrat beži pred mano, se potem skrije v zasedo in me "napade", ko grem mimo. Najboljša igrača je kilska plastična vrečka, ki ji na sredini narediš velik vozel. To prenaša po stanovanjo, si jo skrije za kakšen kos pohištva, on se postavi na drugo stran in čaka. Potem pa skok in zopet je ujel svoj plen. Včasih se mi zdi, da prav rabi, da se mu zaposli možgane. Na kliker sem ga naučila par neumnosti in občutek imam, da je tudi njemu delo s klikerjem v veselje. (mogoče se pa tu kaže moj bolj "pasji" karakter?) Točno ve česa ne sme in kljub temu bo milijonkrat poskusil točno to. In tako se greva kdo je bolj trmast. Ponavadi zmagam jaz. Sposoben je po pol ure in več sedeti pred mano in buljiti vame. Verjetno se je tega naučil od psa, samo da pes bulji v prazno. Zvečer pa se stisne k meni in mi nastavi trebuh za čohanje ter tako glasno prede, da me je včasih kar malo strah, da bodo sosedi poklicali policijo zaradi kršenja javnega reda in miru. Na drugi strani pa se stisne pes in se cartamo. Še vedno si ne bi mogla predstavljati življenja samo z mačkom. Sta pa pes in maček krasen par. Pse je vzgojen in naredi točno tisto kar se mu reče. maček pa v moje življenje prinaša malo kaosa. Je tak kot večni pasji mladič, le da je sobno čist in ne grize čevljev. Zabaven je, ko iz same ihte, da bi ujel perje na palčki pade s kavča. Ko se njegove zelene oči spremenijo v črne, da bi bolje videl plen. Ko se stlači v povsem premajhno škatlo. Ko moker kot miš z ogorčenim mijavkom zbeži iz kadi, ker je bila v njej voda, pa je ni pravočasno opazil in potem še ves večer beži pred mano, kot da sem mu jaz kriva, da je ni opazil.
S psom sva ekipa. Ponosna sem na vse kar sem ga naučila in na vse izpite, ki jih imava. Ponosna sem, da delujeva na področju na katerem delujeva. In srečna sem, ko vidim, da sva s psom povsem usklajena ekipa in da sva navezana eden na drugega, saj le tako lahko opravljava svoje delo. Maček pa je tisti, ki skoraj vsak dan ušpiči kaj takega, da se enostavno moram nasmejati. In tako zvečer zaspim srečna in z nasmehom na ustnicah.
