Preteklost

Dolgo že nisem pisala. Nekako nisem našla v sebi moči, da bi svoje misli izlila na papir. Papir, ki je že dolgo računalniški ekran. Ko sem se spravila pisati zgodbo, za nek natečaj, je bilo sprva težko. Ne, ni bila globoka osebna izpoved. Bila je preteklost, na trenutke lepa, na trenutke žalostna, predvsem pa moja. Preteklost je zame nekaj zelo konfuznega. Rada se spominjam dogodkov iz življenja, ki je že za mano. In vendar so nekateri teh dogodkov tako težki, da že sam spomin nanje tako hudo zaboli, da se zvijem v krču bolečine. Ja, minilo je. A spomini so še kako živi. Melanholičen občutek dneva moje selitve od staršev. Mešanica veselja in sreče prežeta z vprašanjem, kako sem to takrat sploh zmogla in ali bi to zmogla še danes. Prvi poljub, ki mi na ustnice pričara nasmeh. Ni kaj, tudi poljubljanja se je bilo potrebno naučiti. Nenaden razhod z zaročencem. Zanimivo, boli mnogo manj, kot bi človek pričakoval, čeprav sem takrat mislila, da ne bom preživela. Nepričakovana smrt prijatelja. Ne boli nič manj, kot je pred leti. Solze se nabirajo v očeh, na ustnice se prikrade nasmeh hvaležnosti, da je vsaj nekaj časa bil del mojega življenja. Veliko spominov boli, ampak hvaležna sem, da jh imam.