Dvajset let

Dvajset let je trajalo najino prijateljstvo. Dvajset let polnih smeha, resnih pogovorov, skupnih počitnic, vsakodnevnih telefoniranj, skupanih dobrih in slabih trenutkov, včasih pa tudi solza in prepirov. Dvajset let se je danes končalo. Kot strela iz jasnega je vame udarila njena odločitev, da najinega prijateljstva ne želi več. Da se ob meni ne počuti več dobro, da z mano ne more več govoriti, da nikoli ne bi postali prijateljici, če bi se spoznali šele na fakulteti in ne kot otroka. Da sva si preveč različni, da bi lahko še naprej prijateljevali in da ona nima več energije za najino prijateljstvo. Še prejšni večer sva se normalno pogovarjali in se šalili, danes pa je iz mojega stanovanja vzela svoje stvari in mi je vrnila ključe. Boli. Tako boli, da bi kričala od bolečine. Vedno so mi govorili, da fantje pridejo in grejo, prijatelji pa ostanejo. Prvi del že drži, drugi pa očitno ne. Prijateljica, ki me je spremljala dvajset let mi je danes obrnila hrbet in je šla. Žalostna sem!

Mrtvo upanje

Ko je zunaj tako hladno, belo in vse mrtvo, tudi v sebi začutim hlad in otopelost. Sončni žarki so redki in kratkotrajni, mraz mi zleze v kosti in ne popusti niti v topli postelji. Vsa narava je ukleščena v kruti primež snega in nikjer ni nobene barve. Vse je siva belina, ki sega v globino duše in mi jo zamegli. Ni sreče, ni veselja, ni radosti. Le žalost, obup in praznina. Brezizhodno mirovanje, ki je samemu sebi namen. Vsak dan se mi zdi kot večna smrt, ki kljub temu, da je tu, noče priti pome in me zazibati v večni sen. Ne zmorem več živeti in upati. Upanje je jalova reč. Leta in leta upaš, se trudiš in si želiš. Rezultati so vedno isti. Žalost, nesreča, osamljenost, bolečina in upanje. Ne zmorem več upati, ker se upanje ne glede na vloženo količino truda, nikoli ne izpolni. Želje so le ironija življenja, ki mi kaže, da si nekaj lahko še tako zelo želim in se trudim, vedno bo ostalo le pri željah. Upanje je le iluzija, ki ti jo da usoda, da imaš lažni občutek moči nad življenjem. Pravzaprav ničesar ni. Ne upanja ne želja ne truda ne bolečine ne nesreče ne življenja ne smrti. Vse kar je, je iluzija. Vsi smo poskusni zajčki na katerih se preizkuša koliko česa lahko prenesemo. Jaz ... Jaz ne morem prenesti niti trohice tega kar mi je namenjeno več in moje upanje na kaj boljšega je mrtvo, jaz pa umiram skupaj z njim.