Dvajset let

Dvajset let je trajalo najino prijateljstvo. Dvajset let polnih smeha, resnih pogovorov, skupnih počitnic, vsakodnevnih telefoniranj, skupanih dobrih in slabih trenutkov, včasih pa tudi solza in prepirov. Dvajset let se je danes končalo. Kot strela iz jasnega je vame udarila njena odločitev, da najinega prijateljstva ne želi več. Da se ob meni ne počuti več dobro, da z mano ne more več govoriti, da nikoli ne bi postali prijateljici, če bi se spoznali šele na fakulteti in ne kot otroka. Da sva si preveč različni, da bi lahko še naprej prijateljevali in da ona nima več energije za najino prijateljstvo. Še prejšni večer sva se normalno pogovarjali in se šalili, danes pa je iz mojega stanovanja vzela svoje stvari in mi je vrnila ključe. Boli. Tako boli, da bi kričala od bolečine. Vedno so mi govorili, da fantje pridejo in grejo, prijatelji pa ostanejo. Prvi del že drži, drugi pa očitno ne. Prijateljica, ki me je spremljala dvajset let mi je danes obrnila hrbet in je šla. Žalostna sem!