Mrtvo upanje

Ko je zunaj tako hladno, belo in vse mrtvo, tudi v sebi začutim hlad in otopelost. Sončni žarki so redki in kratkotrajni, mraz mi zleze v kosti in ne popusti niti v topli postelji. Vsa narava je ukleščena v kruti primež snega in nikjer ni nobene barve. Vse je siva belina, ki sega v globino duše in mi jo zamegli. Ni sreče, ni veselja, ni radosti. Le žalost, obup in praznina. Brezizhodno mirovanje, ki je samemu sebi namen. Vsak dan se mi zdi kot večna smrt, ki kljub temu, da je tu, noče priti pome in me zazibati v večni sen. Ne zmorem več živeti in upati. Upanje je jalova reč. Leta in leta upaš, se trudiš in si želiš. Rezultati so vedno isti. Žalost, nesreča, osamljenost, bolečina in upanje. Ne zmorem več upati, ker se upanje ne glede na vloženo količino truda, nikoli ne izpolni. Želje so le ironija življenja, ki mi kaže, da si nekaj lahko še tako zelo želim in se trudim, vedno bo ostalo le pri željah. Upanje je le iluzija, ki ti jo da usoda, da imaš lažni občutek moči nad življenjem. Pravzaprav ničesar ni. Ne upanja ne želja ne truda ne bolečine ne nesreče ne življenja ne smrti. Vse kar je, je iluzija. Vsi smo poskusni zajčki na katerih se preizkuša koliko česa lahko prenesemo. Jaz ... Jaz ne morem prenesti niti trohice tega kar mi je namenjeno več in moje upanje na kaj boljšega je mrtvo, jaz pa umiram skupaj z njim.