Nesposobnost

Včasih se sprašujem, kako je sploh še možno, da sem živa. Če poslušam svojo mamo, ki jo imam iskreno rada, ugotavljam, da pravzaprav nisem sposobna za preživetje. Ničesar ne znam narediti ali pa vsaj ne narediti prav. Apriorno ne znam poskrbeti sama zase in ne vem kaj je zame dobro. Ne znam se prehranjevati, ne znam pospravljati, ne znam pravilno dati posode v stroj, ne znam prav prati perila, ne znam prav imeti zloženih stvari v hladilniku, ne znam kupovati v pravi trgovini, ne znam rokovati z denarjem, pustim se izkoriščati prijateljem, ne pustim, da mi idioti skačejo po glavi, ne znam poskrbeti za svoje živali, vedno si izbiram napačne moške in napačne prijatelje obeh spolov, ne delam tistega, kar je dela vredno, pijem preveč kave, jem premalo sadja, ne znam se pravilno obleči, glede na vremenske razmere, ne uporabljam pogosto dežnika in sončnih očal, popijem preveč tekočine, ne znam skrbeti za stvari, da bi čim dlje trajale, moja frizura je redko kdaj v redu, imam preveč živali, nimam otrok, imam mačka, preveč gledam televizijo (ki je sploh ne gledam), sodelujem na dobrodelnih licitacijah za živali, v stanovanju imam monstero, v spalnici imam elektronske naprave, poleti berem šund literaturo, knjige berem samo v slovenščini, nemščini, angleščini in srbo-hrvaščini, ne pa tudi v francoščini in latinščini, ko sem na morju, premalo plavam (ne, mama ni z mano na morju), moja torbica je odločno pretežka, ne uporabljam redno kreme za obraz ali roke, tudi losjona za telo ne, s psom se premalo sprehajam (ne, ne živimo skupaj, da bi lahko vedela koliko sva zunaj in kdaj), prepozno hodim spat, prepozno vstajam  in še bi lahko naštevala. Mislim, da je res čudež, da sem še pri življenju in uradno opravilno sposobna ...