naraščaj

Včeraj sem bila na kosilu pri starših. Po kosilu smo srkali kavo in kar na enkrat me mama vpraša: "Zakaj pa si ti ne naštimaš enega otroka?" Moja mama bo letos praznovala sedemdesetletnico, očitno si že resno želi vnukov. In jaz sem zagotovo dovolj stara, da bi lahko imela že šoloobvezne otroke. Dolgo sem si otroke želela, a nisem našla pravega partnerja. Vedno sem si govorila, da bom nekje po tridesetem pač z nekom zanosila in bila mati samohranilka. In zdaj, se ne čutim več sposobno imeti otroka. Počutim se preprosto prestaro in preveč neprilagodljivo. Že mnoga leta živim sama, prav 10 let sem delala kot zasebna vzgojiteljica in z otroki, ki sem jih vzgajala imam odlične odnose. Ena deklica je že polnoletna in je krasen človek. Dvanajstletnika sta v začetkih pubertete, kjer pa sta sedemnajstletnika že zdavnaj pristala. Še danes me pogosto potrebujejo starši dvanajstletnega fanta in sedemnajstletne punce. Ponosna sem na to, kar je iz vseh petih otrok nastalo, vsaj del zasluge nosim jaz. Ampak, da bi šla ponovno od začetka? Ne vem ... Morda pa si še premislim, če kdaj spoznam moškega v katerega se zaljubim, on se zaljubi vame in bo najin svet postavljen na glavo. Morda si bi takrat želela tudi otroke. Ampak zdaj? Ta hip? Mati samohranilka? Ne, definitivno ne!