Nesposobnost

Včasih se sprašujem, kako je sploh še možno, da sem živa. Če poslušam svojo mamo, ki jo imam iskreno rada, ugotavljam, da pravzaprav nisem sposobna za preživetje. Ničesar ne znam narediti ali pa vsaj ne narediti prav. Apriorno ne znam poskrbeti sama zase in ne vem kaj je zame dobro. Ne znam se prehranjevati, ne znam pospravljati, ne znam pravilno dati posode v stroj, ne znam prav prati perila, ne znam prav imeti zloženih stvari v hladilniku, ne znam kupovati v pravi trgovini, ne znam rokovati z denarjem, pustim se izkoriščati prijateljem, ne pustim, da mi idioti skačejo po glavi, ne znam poskrbeti za svoje živali, vedno si izbiram napačne moške in napačne prijatelje obeh spolov, ne delam tistega, kar je dela vredno, pijem preveč kave, jem premalo sadja, ne znam se pravilno obleči, glede na vremenske razmere, ne uporabljam pogosto dežnika in sončnih očal, popijem preveč tekočine, ne znam skrbeti za stvari, da bi čim dlje trajale, moja frizura je redko kdaj v redu, imam preveč živali, nimam otrok, imam mačka, preveč gledam televizijo (ki je sploh ne gledam), sodelujem na dobrodelnih licitacijah za živali, v stanovanju imam monstero, v spalnici imam elektronske naprave, poleti berem šund literaturo, knjige berem samo v slovenščini, nemščini, angleščini in srbo-hrvaščini, ne pa tudi v francoščini in latinščini, ko sem na morju, premalo plavam (ne, mama ni z mano na morju), moja torbica je odločno pretežka, ne uporabljam redno kreme za obraz ali roke, tudi losjona za telo ne, s psom se premalo sprehajam (ne, ne živimo skupaj, da bi lahko vedela koliko sva zunaj in kdaj), prepozno hodim spat, prepozno vstajam  in še bi lahko naštevala. Mislim, da je res čudež, da sem še pri življenju in uradno opravilno sposobna ...

Preteklost

Dolgo že nisem pisala. Nekako nisem našla v sebi moči, da bi svoje misli izlila na papir. Papir, ki je že dolgo računalniški ekran. Ko sem se spravila pisati zgodbo, za nek natečaj, je bilo sprva težko. Ne, ni bila globoka osebna izpoved. Bila je preteklost, na trenutke lepa, na trenutke žalostna, predvsem pa moja. Preteklost je zame nekaj zelo konfuznega. Rada se spominjam dogodkov iz življenja, ki je že za mano. In vendar so nekateri teh dogodkov tako težki, da že sam spomin nanje tako hudo zaboli, da se zvijem v krču bolečine. Ja, minilo je. A spomini so še kako živi. Melanholičen občutek dneva moje selitve od staršev. Mešanica veselja in sreče prežeta z vprašanjem, kako sem to takrat sploh zmogla in ali bi to zmogla še danes. Prvi poljub, ki mi na ustnice pričara nasmeh. Ni kaj, tudi poljubljanja se je bilo potrebno naučiti. Nenaden razhod z zaročencem. Zanimivo, boli mnogo manj, kot bi človek pričakoval, čeprav sem takrat mislila, da ne bom preživela. Nepričakovana smrt prijatelja. Ne boli nič manj, kot je pred leti. Solze se nabirajo v očeh, na ustnice se prikrade nasmeh hvaležnosti, da je vsaj nekaj časa bil del mojega življenja. Veliko spominov boli, ampak hvaležna sem, da jh imam.

minevajo leta

Včeraj je zopet minilo leto in številki moje starosti se je prištela še ena enka. V letu, ki je za mano, sem doživela veliko. Na trenutke tako veliko, da sem mislila, da sploh ne bom zmogla prenesti teže vseh dogodkov. In vendar še stojim. Resda še ne tako vzravnano, kot pred vsem kar se je zgodilo, pa vendar sem na nogah in ne ležim v blatu pod nogami drugih. Solze še pritečejo, zlasti ob takih dnevih, kot je bil včerajšnji. Pa sem vendar dvignila glavo in si rekla; "Danes je tvoj dan, ne joči, rajši poglej naokoli, če so kje srake, ki so te spremljale, ko si si utirala pot na ta svet." Srak sicer nisem našla, sem pa preusmerila pozornost stran od solz. In to je bila moja mala zmaga,

Življenje gre naprej

Ne glede na stvari, ki se nam dogajajo, življenje gre naprej. Gre. Teče. Dirja. Ne vpraša nas, če rabimo pet minut premora. Pet minut samo zase, da predelamo vse kar se nam je zgodilo, globoko zajamemo sapo in gremo naprej. Ne ozira se na to. Pod noge nam meče izzive, ljudje odhajajo, stanja se spreminjajo, življenje pa preprosto gre naprej, kot da se ne bi nič spremenilo. Skušamo dohajati kolikor lahko, pa čeprav se nam včasih zdi nemogoče.

Včasih si želim, da bi lahko jaz bila življenje in bi šla naprej, neozirajoč se na vse. Samo naprej, proti boljšim in lepšim časom.

Dvajset let

Dvajset let je trajalo najino prijateljstvo. Dvajset let polnih smeha, resnih pogovorov, skupnih počitnic, vsakodnevnih telefoniranj, skupanih dobrih in slabih trenutkov, včasih pa tudi solza in prepirov. Dvajset let se je danes končalo. Kot strela iz jasnega je vame udarila njena odločitev, da najinega prijateljstva ne želi več. Da se ob meni ne počuti več dobro, da z mano ne more več govoriti, da nikoli ne bi postali prijateljici, če bi se spoznali šele na fakulteti in ne kot otroka. Da sva si preveč različni, da bi lahko še naprej prijateljevali in da ona nima več energije za najino prijateljstvo. Še prejšni večer sva se normalno pogovarjali in se šalili, danes pa je iz mojega stanovanja vzela svoje stvari in mi je vrnila ključe. Boli. Tako boli, da bi kričala od bolečine. Vedno so mi govorili, da fantje pridejo in grejo, prijatelji pa ostanejo. Prvi del že drži, drugi pa očitno ne. Prijateljica, ki me je spremljala dvajset let mi je danes obrnila hrbet in je šla. Žalostna sem!

Mrtvo upanje

Ko je zunaj tako hladno, belo in vse mrtvo, tudi v sebi začutim hlad in otopelost. Sončni žarki so redki in kratkotrajni, mraz mi zleze v kosti in ne popusti niti v topli postelji. Vsa narava je ukleščena v kruti primež snega in nikjer ni nobene barve. Vse je siva belina, ki sega v globino duše in mi jo zamegli. Ni sreče, ni veselja, ni radosti. Le žalost, obup in praznina. Brezizhodno mirovanje, ki je samemu sebi namen. Vsak dan se mi zdi kot večna smrt, ki kljub temu, da je tu, noče priti pome in me zazibati v večni sen. Ne zmorem več živeti in upati. Upanje je jalova reč. Leta in leta upaš, se trudiš in si želiš. Rezultati so vedno isti. Žalost, nesreča, osamljenost, bolečina in upanje. Ne zmorem več upati, ker se upanje ne glede na vloženo količino truda, nikoli ne izpolni. Želje so le ironija življenja, ki mi kaže, da si nekaj lahko še tako zelo želim in se trudim, vedno bo ostalo le pri željah. Upanje je le iluzija, ki ti jo da usoda, da imaš lažni občutek moči nad življenjem. Pravzaprav ničesar ni. Ne upanja ne želja ne truda ne bolečine ne nesreče ne življenja ne smrti. Vse kar je, je iluzija. Vsi smo poskusni zajčki na katerih se preizkuša koliko česa lahko prenesemo. Jaz ... Jaz ne morem prenesti niti trohice tega kar mi je namenjeno več in moje upanje na kaj boljšega je mrtvo, jaz pa umiram skupaj z njim.

Človeška zloba

Sem hotela na dolgo in široko pisat o človeški zlobi in o tem, kako nekateri v naši organizaciji skušajo narediti vse, da bi jo uničili (izstopiti seveda nočejo). Pa ne bom, ker v tem trenutku ne najdem besed in jih pravzaprav niti niso vredni. Rajši se bom malo poigrala z mačkom in se nasmejala njegovim neumnostim in naredlia par vaj s psom, mu parkrat vrgla igračo in videla kako zadovoljen je s svojim življenjem. In dan bo takoj lepši!