minevajo leta

Včeraj je zopet minilo leto in številki moje starosti se je prištela še ena enka. V letu, ki je za mano, sem doživela veliko. Na trenutke tako veliko, da sem mislila, da sploh ne bom zmogla prenesti teže vseh dogodkov. In vendar še stojim. Resda še ne tako vzravnano, kot pred vsem kar se je zgodilo, pa vendar sem na nogah in ne ležim v blatu pod nogami drugih. Solze še pritečejo, zlasti ob takih dnevih, kot je bil včerajšnji. Pa sem vendar dvignila glavo in si rekla; "Danes je tvoj dan, ne joči, rajši poglej naokoli, če so kje srake, ki so te spremljale, ko si si utirala pot na ta svet." Srak sicer nisem našla, sem pa preusmerila pozornost stran od solz. In to je bila moja mala zmaga,

Življenje gre naprej

Ne glede na stvari, ki se nam dogajajo, življenje gre naprej. Gre. Teče. Dirja. Ne vpraša nas, če rabimo pet minut premora. Pet minut samo zase, da predelamo vse kar se nam je zgodilo, globoko zajamemo sapo in gremo naprej. Ne ozira se na to. Pod noge nam meče izzive, ljudje odhajajo, stanja se spreminjajo, življenje pa preprosto gre naprej, kot da se ne bi nič spremenilo. Skušamo dohajati kolikor lahko, pa čeprav se nam včasih zdi nemogoče.

Včasih si želim, da bi lahko jaz bila življenje in bi šla naprej, neozirajoč se na vse. Samo naprej, proti boljšim in lepšim časom.

Dvajset let

Dvajset let je trajalo najino prijateljstvo. Dvajset let polnih smeha, resnih pogovorov, skupnih počitnic, vsakodnevnih telefoniranj, skupanih dobrih in slabih trenutkov, včasih pa tudi solza in prepirov. Dvajset let se je danes končalo. Kot strela iz jasnega je vame udarila njena odločitev, da najinega prijateljstva ne želi več. Da se ob meni ne počuti več dobro, da z mano ne more več govoriti, da nikoli ne bi postali prijateljici, če bi se spoznali šele na fakulteti in ne kot otroka. Da sva si preveč različni, da bi lahko še naprej prijateljevali in da ona nima več energije za najino prijateljstvo. Še prejšni večer sva se normalno pogovarjali in se šalili, danes pa je iz mojega stanovanja vzela svoje stvari in mi je vrnila ključe. Boli. Tako boli, da bi kričala od bolečine. Vedno so mi govorili, da fantje pridejo in grejo, prijatelji pa ostanejo. Prvi del že drži, drugi pa očitno ne. Prijateljica, ki me je spremljala dvajset let mi je danes obrnila hrbet in je šla. Žalostna sem!

Mrtvo upanje

Ko je zunaj tako hladno, belo in vse mrtvo, tudi v sebi začutim hlad in otopelost. Sončni žarki so redki in kratkotrajni, mraz mi zleze v kosti in ne popusti niti v topli postelji. Vsa narava je ukleščena v kruti primež snega in nikjer ni nobene barve. Vse je siva belina, ki sega v globino duše in mi jo zamegli. Ni sreče, ni veselja, ni radosti. Le žalost, obup in praznina. Brezizhodno mirovanje, ki je samemu sebi namen. Vsak dan se mi zdi kot večna smrt, ki kljub temu, da je tu, noče priti pome in me zazibati v večni sen. Ne zmorem več živeti in upati. Upanje je jalova reč. Leta in leta upaš, se trudiš in si želiš. Rezultati so vedno isti. Žalost, nesreča, osamljenost, bolečina in upanje. Ne zmorem več upati, ker se upanje ne glede na vloženo količino truda, nikoli ne izpolni. Želje so le ironija življenja, ki mi kaže, da si nekaj lahko še tako zelo želim in se trudim, vedno bo ostalo le pri željah. Upanje je le iluzija, ki ti jo da usoda, da imaš lažni občutek moči nad življenjem. Pravzaprav ničesar ni. Ne upanja ne želja ne truda ne bolečine ne nesreče ne življenja ne smrti. Vse kar je, je iluzija. Vsi smo poskusni zajčki na katerih se preizkuša koliko česa lahko prenesemo. Jaz ... Jaz ne morem prenesti niti trohice tega kar mi je namenjeno več in moje upanje na kaj boljšega je mrtvo, jaz pa umiram skupaj z njim.

Človeška zloba

Sem hotela na dolgo in široko pisat o človeški zlobi in o tem, kako nekateri v naši organizaciji skušajo narediti vse, da bi jo uničili (izstopiti seveda nočejo). Pa ne bom, ker v tem trenutku ne najdem besed in jih pravzaprav niti niso vredni. Rajši se bom malo poigrala z mačkom in se nasmejala njegovim neumnostim in naredlia par vaj s psom, mu parkrat vrgla igračo in videla kako zadovoljen je s svojim življenjem. In dan bo takoj lepši!

Vem, da danes bo grozen dan

Medtem, ko bolana ležim v postelji, sem brez glasu in moram kljub temu urejati vse za neko mednarodno prireditev, mi je umrla še teta. Pa ne bom tukaj o njej, spomin nanjo je v mojem privatnem, papirnatem, dnevniku dobro shranjen. Vedno, ko umre kdo, ki mi je blizu, takoj po novici o njegovi smrti zapišem par spominov o njem. Ob taki novici vsi spomini oživijo in jih ni težko spaviti na papir. To je moj način, kako se poslovim od ljubljene osebe. Pa pustimo žalostne stvari. Hotela sem napisati, kako je potekal eden od dnevov v prejšnej tednu.

Noč je bila kratka in slaba. Zjutraj me zbudi klic, v katerem izvem, da ostajam v času mednarodne prireditve sama za vse. Dobim sicer na voljo na dan enega človeka, ki pa o stvari pravzaprav ne ve nič, jaz pa ga v tako kratkem času tudi ne morem naučiti. ne vem na koga sem bila najbolj jezna, na tistega, ki mi je ljudi vzel, na tiste, ki so se pustili vzeti ali na koga tretjega. Ne bi ostala sama, če ne bi imela tista, ki poleg mene tudi vse ve, drugih obveznost. Morda bi se morala jeziti nanjo? Ne vem. Pa tudi ne vem kako bom zmogla vse sama. Bo že, ne?

Naredim si kavo, zazvoni telefon. Prijateljica pelje mlajšo sestro na urgenco, če sem ji lahko v pomoč? Grem torej od doma in na neki točki ugotovim, da imam odlepljen podplat od čevlja. Fino ... Ko se ne urgenci sklonim, da bi s tal pobrala torbico od prijateljičine sestre - hrrrrsk - pa so se strgale hlače. K sreči tako, da se ne vidi. Ok, bo že. Sedimo torej na urgenci in prijateljica se zagleda v mojo levo nadlahet. Presenečenje od presenečenj - "No Jinx, strgan rokav imaš!" In to ne po šivu, kar tako, sredi rokava zija velika luknja. Še dobro, da je majica skorajda kožne barve, si rečem. Ko pozno popoldne končamo na urgenci, grem z neko drugo prijateljico v lov na nove hlače. Ob približno osmih zvečer začnem smrkat, ob pol devetih kihat in ob devetih ne morem več normalno dihat, ker imam tako zamešen nos. Dejansko sem zbolela v eni uri! Prijateljica, ki je bila z mano, bi rekla, da, če ne bi videla, ne bi verjela, da je to možno. In tako se je končal tale moj čudoviti petek. No, a mi je kdo fouš?

Maček

Pri nas smo imeli vedno pse. Zrasla sem z njimi in ne znam si predstavljati življenja brez psa. Pes je velika obveznost, pa vendar ti vrne ves trud, čas in ljubezen, ki jih vložiš vanj in še več. Mačke po drugi strani pa ... Malce sem se jih bala, ker nisem poznala njihovega obnašanja, malce so se mi zdele hinavske in malce se mi je zdelo, da je človek za njih le odpiralec konzerv. V kakšni zmoti sem živela! Soseda je imela pet mačk in ko je ni bilo sem skrbela zanje. Zanimivo, ko sem jih spoznavala, sem se jih čedalje manj bala. Lahko sem predvidela njihove reakcije, pokazale so, da me imajo dovolj ali da jim kaj ne paše, preden so me opraskale, vesele so me bile, pa ne le zato, ker sem jim dala hrano in očistila wc. In tako sem se odločila, da tudi sama želim deliti svoje stanovanje z mačkom. Moj pes ni problematičen, financ je ravno dovolj še za enega mačka, torej ni ovir. Prijatelji so mi rekli, da sem nora, naj si nikar ne nabavim mačka, ker sem pač človek za psa in me bo maček spravljal ob živce. Dolgo sem razmišljala, a ko sem na spletni strani ZH zagledala svojega sedanjega mačka in sem prebrala kakšen je njegov karakter, me ni bilo mogoče več ustaviti. To je bilo to. Ni druge. Če mi ga bodo zaupali bo moj! Poln samega sebe, ve kaj hoče, mala baraba, prijazen, se razume s psi, ... In zaupali so mi ga.

S psom ni bilo nobenih težav. sicer se ne stiskata eden k drugemu, če ni ravno mraz, vendar pes da lupčka mačku in maček psu buc in sta vse zmenjena. Moja predsoba je pogosto polna vode, ker se mačku zdi fino "prčkat" po sveži vodi in jo polovico spraviti na tla. Okna so dobila mreže, da neraoda mala ne pade ven. Jaz pa sem dobila nekoga, ki me spravlja v smeh. S svojega stojala me dregne s tačko, ko grem mimo. Čaka v zasedi in skoči na psa. Občasno se mu strga in divja po celem stanovanju in se dela, da sem njegov sovražnik. Takrat beži pred mano, se potem skrije v zasedo in me "napade", ko grem mimo. Najboljša igrača je kilska plastična vrečka, ki ji na sredini narediš velik vozel. To prenaša po stanovanjo, si jo skrije za kakšen kos pohištva, on se postavi na drugo stran in čaka. Potem pa skok in zopet je ujel svoj plen. Včasih se mi zdi, da prav rabi, da se mu zaposli možgane. Na kliker sem ga naučila par neumnosti in občutek imam, da je tudi njemu delo s klikerjem v veselje. (mogoče se pa tu kaže moj bolj "pasji" karakter?) Točno ve česa ne sme in kljub temu bo milijonkrat poskusil točno to. In tako se greva kdo je bolj trmast. Ponavadi zmagam jaz. Sposoben je po pol ure in več sedeti pred mano in buljiti vame. Verjetno se je tega naučil od psa, samo da pes bulji v prazno. Zvečer pa se stisne k meni in mi nastavi trebuh za čohanje ter tako glasno prede, da me je včasih kar malo strah, da bodo sosedi poklicali policijo zaradi kršenja javnega reda in miru. Na drugi strani pa se stisne pes in se cartamo. Še vedno si ne bi mogla predstavljati življenja samo z mačkom. Sta pa pes in maček krasen par. Pse je vzgojen in naredi točno tisto kar se mu reče. maček pa v moje življenje prinaša malo kaosa. Je tak kot večni pasji mladič, le da je sobno čist in ne grize čevljev. Zabaven je, ko iz same ihte, da bi ujel perje na palčki pade s kavča. Ko se njegove zelene oči spremenijo v črne, da bi bolje videl plen. Ko se stlači v povsem premajhno škatlo. Ko moker kot miš z ogorčenim mijavkom zbeži iz kadi, ker je bila v njej voda, pa je ni pravočasno opazil in potem še ves večer beži pred mano, kot da sem mu jaz kriva, da je ni opazil.

S psom sva ekipa. Ponosna sem na vse kar sem ga naučila in na vse izpite, ki jih imava. Ponosna sem, da delujeva na področju na katerem delujeva. In srečna sem, ko vidim, da sva s psom povsem usklajena ekipa in da sva navezana eden na drugega, saj le tako lahko opravljava svoje delo. Maček pa je tisti, ki skoraj vsak dan ušpiči kaj takega, da se enostavno moram nasmejati. In tako zvečer zaspim srečna in z nasmehom na ustnicah.